(03)-8171-500 OŠ Šmarje pri Jelšah, Vegova ulica 26, 3240 Šmarje pri Jelšah info@os-smarje.si
Select Page

Kako lepo se je v šoli  srečati z ljudmi, ki so nam dragoceni

in nas kljub vencu sivih las in nekaj gub lahko marsičesa naučijo.

Prav to je bil namen našega srečanja z babicami in dedki.

Kdo bi nam lahko boljše opisal, kako je bilo več desetletij nazaj,  ko še ni bilo povsod elektrike, ne avtomobila. Ko so v šoli učitelji uporabljali palico, ne samo za kazanje, ampak tudi za kaznovanje (pretepanje po prstih, po zadnji plati . . . ). Ko so starši od otrok pričakovali pomoč na kmetiji, domače naloge pa so se delale pozno zvečer, ob petrolejkah. Ko so bili učenci zaradi neprimernega vedenja ali nenarejene naloge, v šoli do večera. Zgodilo se je, da je tovarišica (učiteljica) pozabila, da ima v razredu  zaprtega učenca. Ti učenci so pogostokrat pobegnili iz šole skozi okno. Učitelje se je spoštovalo in upoštevalo. Če so starši izvedeli, da si se v šoli neprimerno vedel, je sledila kazen tudi doma. Hitro so te pocukali za »ta sladke« ali uho. V šolo so večino časa hodili bosi, ker obutve ni bilo oziroma se jo je »šparalo« za mlajše otroke. Elina babica je opisala, kako so se v šoli sankali in si je ob trku  v drevo, zlomila roko. Najprej je morala peš domov v Šentjanž  in nato nazaj  čez Sveti Štefan do Loke ter potem v bolnico Celje. S tako poškodovano roko je hodila peš vsaj 15 kilometrov in kakšne bolečine je prestajala. Povedali so, da so se igrali na igrišču, ki ni imelo asfalta, ampak je bilo pokrito z zemljo in peskom. Ko so prišli v šolo blatni, so si morali noge umivati v potoku ali vodnjaku pri šoli. Z žogo so se igrali petelinčka in med dvema ognjema. Pa ta žoga ni bila takšna kot so današnje. Bila je trda in težka. Če si jo dobil v glavo, se ti je kar stemnilo. V šoli še ni bilo malice zato so jedli, kar so prinesli seboj – kos kruha ali kakšno jabolko. Doma so jedli zelje in fižol, krompir, žgance, mleko – vse kar so pridelali doma. Meso je bilo samo kakšen dan v tednu, beli kruh pa za praznike. Ob koncu našega srečanja smo se posladkali s suhimi jabolčnimi krhlji, piškoti in kavo ter poslušali pismo Aleksandrovega dedek in babice, ki sta na ta način sporočila, kako sta živela svoje otroštvo.

Da nam je bilo zares lepo, pričajo fotografije in izrazi na obrazih vseh, ki smo se družili to šolsko uro. Da je bilo vse skupaj še bolj doživeto, pa sta poskrbela  naša razredna muzikanta David in Vall. »Z muziko« smo srečanje začeli in zaključili. Učenci pravijo, da jim je bilo lepo, da so izvedeli veliko zanimivega. Enako so povedali tudi stari starši. Prav tako pa sva neizmerno uživali tudi učiteljici. 

Naš današnji sklep – še se bomo družili z modrostjo in tistimi, ki nam imajo kaj povedati.

Dostopnost