Kaj lahko povedo zidovi, brez oken in vrat, brez strehe, ki se strmo vzpenjajo v nebo?
Daleč nazaj so tukaj prebivali menihi, ki so živeli popolnoma drugačno življenje. Živeli so v tišini, molitvi, prepevanju posebnih pesmi v enoglasju in opravljanju del, ki so jih znali takrat samo posamezniki. Hkrati pa je vsak menih, v svoji hiški znotraj obzidja, skrbel za svoje telesne potrebe. Prepisovali in prevajali so knjige, ki jih danes v orginalu hranijo v Gradcu. Bili so mojstri zdravljenja z zelišči, zato so imeli svoj zeliščarski vrt. V gospodarskem delu samostana danes lončar in zeliščar prikažeta svojo obrt. Vstop v samostan je bil onemogočen z visokim obzidjem. Izhod meniha –kartuzijana je bil samo enkrat letno. Spoznali smo, da je bilo življenje takratnih 12 menihov zelo preprosto, hkrati pa so bili veliki učenjaki, ki so s svojimi znanji ogromno pomagali ljudem v bližnji in daljni okolici.
Vseh zanimivosti o kartuzijanskem življenju, ki smo jih izvedeli, ne moremo zapisati, zato je Žička kartuzija vredna ogleda tudi v kakšnem nedeljskem popoldnevu.
Ta dan je imel še eno posebnost. Ustavili smo se na obisku v špitalski šoli, ki je tudi takšna majhna šola z malo učenci. Učenci so nam zapeli njihovo šolsko himno in smeli smo si ogledati njihove šolske prostore. Za učiteljico Marto so bili to posebni občutki, saj je obujala spomine na prvo delovno mesto, kjer je ob čudoviti mentorici Kristi odkrivala čar majhne podeželske šole in kombiniranega pouka.
Pogled na Žičko kartuzijo z zraka.
Pozdrav vodičke Vide.
Slika in maketa, ki prikazujeta samostan; prikaz dvanajstih hišic – vsak menih je imel svojo kolibo.
Primer rokopisa, kjer so prve črke posebej okrašene.
