Pesmi so že od nekdaj spremljale slovenskega človeka. Nič čudnega, saj s svojo izrazno močjo in lepoto pomagajo, da premaga notranjo stisko, si popestri monotono delo ali prijetno preživi čas. Zato so bile pesmi del življenja – tako pri skupnih opravilih, obredih, praznovanjih kot v vsakdanu (Pavlin, 1993). Ker so se prenašale iz roda v roda, iz ust v usta, jih imenujemo LJUDSKE pesmi.
Take pesmi še danes poje glasbena skupina Šentviških 5. V prepevanje in igranje na stara glasbila jih je združil Rudi Hvala, dedek Šentviškega prvošolca. Da ljudska tradicija ne bi izumrla, je ljudska glasba vključena tudi v učni načrt za šport, zato smo glasbeno skupino povabili k pouku športa. Vodja je prepeval in igral na diatonično harmoniko oz. “frajtonarco”, pevka je s kuhalnico igrala na pralno desko, predhodnico pralnega stroja, ostala dva člana pa sta igrala na doma narejen bas in staro orodje. Bas so nekoč izdelali iz vedra za barvo, kosa lesa in vrvice. Z orodjem, na katerega je igral zadnji član pa so nekoč vzeli iz peči glinene lonce. Oblečeni so bili v predpasnike, s katerimi so ljudje zaščitili oblačila pred umazanijo med delom, saj so ljudske pesmi s takimi preprostimi inštrumenti zapeli ravno po napornem delu. Za zaščito proti vročim poletnim soncem in zimskim mrazom so si moški glavo zaščitili s klobuki, žene pa z rutami.
Prvošolcem je bila predstavitev inštrumentov zelo zanimiva. Še bolj navdušeno so ob ljudski glasbi zaplesali in zapeli tudi njim poznane pesmi.
Petek, drugi februar, je bil res nekaj posebnega. Naj živi SLOVENSKO NARODNO IZROČILO.
Petra Mauko
Pavlin, D. (1993). Slovensko narodno izročilo. Kranj, Lexis d.o.o.
