Na državnem tekmovanju iz slovenščine je Ana Zorin iz 9. a osvojila zlato Cankarjevo priznanje. Ana je prebrala Carrollijevo Alico v čudežni deželi in Flisarjevo parodijo Alica v nori deželi. Ani in mentorici Valentini Kidrič iskreno čestitamo!
Preberite, kaj je o svojem potovanju z Alico v Čudežni in nori deželi zapisala Ana.
Najbolje, da začnem kar na začetku. Vse skupaj se je začelo odvijati že v zgodnji jeseni. Moja zgodnja četrtkova jutra so bila zasedena s pripravami na Cankarjevo tekmovanje. Ni šlo za suhoparna predavanja učiteljice in zaspane poglede učencev, temveč za urico potovanja skozi zgodbo knjige z naslovom Alica v Čudežni deželi. Tako je bilo tudi izključno z našo domišljijo, domišljijo osmo- in devetošolcev, ki smo se odločili za nekaj drugačnega. Čeprav nas je bilo malo, smo neizmerno uživali in tako dan začeli polni novih doživetij. Skupaj z Alico smo potovali skozi njene dogodivščine v Čudežni deželi tam »spodaj« in spoznavali prvine nonsens literature, ki jih je v svojo zgodbo vključil angleški pisatelj, književnik, matematik, filozof, logik in fotograf Lewis Carroll. Eno od mnogih vprašanj, ki smo si jih zastavljali, je bilo prav gotovo razmišljanje o tem, kako je mogoče, da je knjiga, ki je nastala leta 1865, še zmeraj tako priljubljena med otroki kot tudi odraslimi. Odgovor na to vprašanje pa smo le dobili potem, ko smo zgodbo predelali do konca, poiskali smisel za navideznim nesmislom, se poigravali z besedami in njenimi skrivnimi pomeni, ki niso bili opazni takoj. Bili so skriti v ozadju, a tako očitni.
Polno pripravljeni smo končno decembra odpisali razlagalni spis na šolskem tekmovanju, nato pa nestrpno čakali rezultate. Teden kasneje so bili objavljeni. Z velikim začudenjem pa seveda polna veselja sem zagledala svoj rezultat, ki mi je sporočal, da sem se uvrstila na naslednjo, območno raven tekmovanja v Zrečah. Veselila sem še uspehov svojih sošolcev in prijateljev, ki so tudi nadaljevali tekmovanje: devetošolka Eneja Vehovec Pondelak in osmošolca Lara Bosnar in Jakob Rihter.
Naša srečanja so postajala vse pogostejša, prebrati smo morali novo knjigo, in sicer Flisarjevo parodijo Alica v nori deželi. Zanimivo, kaj? Najprej Čudežna, zdaj nora. Imate kakšno asociacijo ob tem? Ja, tudi mi smo jo imeli, potem ko smo spoznali vsebino druge zgodbe. Osebno mi je bila ta knjiga veliko bolj pri srcu, kajti glavna tema zgodbe je potrošništvo in v prenesenem pomenu prihodnost našega sveta. Ker pa je knjiga nastala v času gospodarske krize v Sloveniji, smo se lahko z njo še toliko bolj poistovetili.
Po odpisanem območnem tekmovanju na OŠ Zreče sem razmišljala nekako takole: »No, zdaj pa je končno konec tekmovanja. To je to!« A temu ni bilo povsem tako. Element presenečenja – saj veste, to je bistvo dobrih zgodb. Nepričakovano, ki stopnjuje napetost. In zgodilo se je tako: od možnih 50 točk sem jih dosegla 45, s tem dosegla prvo mesto in se uvrstila na državno raven. Tistih trenutkov se ne da opisati z besedami, bila sem izjemno vesela in ponosna, hkrati pa tudi presenečena ob dosežku. Že v naslednjem trenutku pa sem se zavedala, kaj to pomeni: ponovno branje in analiziranje obeh zgodb, saj sledi gotova primerjava, v katero poseže še tretje neznano besedilo. In tako sva z učiteljico ostali sami ter se s polno paro pripravljali na tekmovanje. Čeprav sva se dobivali tudi večkrat na teden, mi nikoli ni bilo težko. Trdo sva delali z besedilom, se dopolnjevali in se obenem zabavali, predvsem pa veliko naučili.
In končno je prišel 10. marec – državno tekmovanje v Mariboru. Prav poseben dan zame, za mojo mentorico pa tudi za mojo mamo; bil je dan, za katerega sva trdo garali nekaj mesecev. S spodbudnimi, lepimi in upanja polnimi besedami me je učiteljica pospremila do učilnice.
Tako se zgodba, ki traja že od jeseni približuje koncu. Bilo je naporno, a lepo. Knjigi sta mi dali veliko, predvsem sta razširili moje poglede na svet. Nikakor pa temu ne bi bilo tako, če ne bi imela odlične mentorice, obenem pa tudi prijateljice Valentine Kidrič, ki me je spodbujala na vsakem koraku, verjela vame, me bodrila in z mano potovala skozi svet neskončne domišljije in dogodivščin.
In ne glede na to, ali bom konec tedna izvedela, ali sem med dobitniki zlatega oziroma srebrnega Cankarjevega priznanja, zlata vredna je pot, ki sem jo prehodila skozi knjige in spoznavala globine človeške oziroma otroške duše, ki jo vsaka družba včasih nehote rani in prizadene. Tudi Alica je bila zmedena, na trenutke osamljena, jezna na svet tam spodaj, imela je občutek, da je nihče ne razume, ne opazi, da se vsi samo derejo, vidijo le sebe in svoje potrebe … A je zmogla. Postavila se je noge in končno dozorela do te mere, da se je upala upreti.
Upam, da mi bo pridobljeno znanje pomagalo doseči lepo prihodnost in naravi prijazno družbo, ki ne bo uporabljala »človeških trupel« za podporne stebre, da se družba ne bi sesula sama v sebe. To je namreč grozilo namišljeni deželi Poteruniji, v kateri se lahko vidi marsikatera država. Žal! A nikoli ni prepozno, čeprav smo kot pravi v pesmi M. Dekleva »minljivi kakor kafra«.
Ana Zorin, 9. a OŠ Šmarje pri Jelšah
