Pravljice nekoč:
Nekoč, pred davnimi časi, smo brali pravljice, ki so se dogajale za devetimi gorami in devetimi vodami. Princeska, lepa in čista kakor solza, se je znašla v nesreči in princ, močan in na belem konju, jo je rešil. Zloba je bila kaznovana z: “In nikoli več je jih niso videli.”, dobrota nagrajena z “Živela sta srečno do konca svojih dni.” Dobrota, delavnost in skromnost so kot velike zmagovalke premagale čisto vsako nevoščljivost, jezo in zlobo.
Takšne nauke srečamo v pravljicah, ki smo jih brali nekoč in jih beremo tudi sedaj. Polne so zapletov in čudnih, pravljičnih bitij, kot so povodni mož, vile, vilinski kralj in kraljica, čarovnice, škrati, palčki, ….. Srečen konec.
Ob njih smo se naučili vrednot, smerokazov na poteh odraščanja.
Sodobne pravljice pa so nekoliko drugačne, dopuščajo odstopanja in so zelo tolerantne in popustljive tudi do takšnih, ki ne spoštujejo pravil, se ne prilagajajo, ne pomagajo prijateljem,…( Tri miške, Mrožek, mrožek,…)
No, o tem kdaj drugič, saj pri nas vsako jutro v jutranjem krogu, učenci nestrpno pričakujejo pravljico: tisto, ki se začne z:« Nekoč, pred davnimi časi, ko so bile …..«
