KAKO SE JE NA PODEŽELJU ŽIVELO NEKOČ?
Učenci 1. in 2. razreda, POŠ Sveti Štefan smo obiskali Muzej na prostem v Rogatcu.
Z zanimanjem smo si ogledali poslopja in različne predmete, ki nas lahko veliko poučijo o življenju in delu nekoč. Takšna orodja so uporabljali tudi dedki in babice naših staršev. S posebnim navdušenjem smo sodelovali na različnih delavnicah. Vsak učenec si je izdelal svečko iz čebeljega voska, preprosto glasbilo –nunalco in kruhek –žuliko. Gospa, ki je skrbela za izdelavo žulik, je povedala, da včasih ni bilo hrane do te mere, da bi se lahko otroci(pa tudi odrasli) do sitega najedli. Zato so kruh, ki so ga spekli, razdelili na dele za vsak dan. Ta del pa se je delil na vse, ki so živeli pod isto streho. Kruh je imela mama, gospodinja, zaklenjen v posebni omari.
Žuliko je dobil otrok, ki se je trudil celi teden pomagati in ubogati na prvo besedo. Ta majhen kruhek –žuliko je smel tudi sam pojesti.
Ker smo se mi trudili ubogati, biti spoštljivi, smo se ob vračanju domov lahko »posladkali« vsak s svojo žuliko. Doma bomo lahko za sprostitev prižgali svečko, ki bo dišala po vosku in zraven zaigrali na nunalco.
Zanimivo je bilo obiskati trgovino »loden« in slišati kako in kaj so kupovali včasih. Z veliko radovednostjo smo pogledali tudi v vodnjak, ki ga imenujejo čaplja. Včasih je bil veliki »luksoz«, če je bil vodnjak na domačem dvorišču.
