Letošnji devetošolci smo se v petek, 13. 9. 2024, odpravili na enodnevni izlet v Maribor. Izpred šole smo odšli že zgodaj zjutraj in sicer ob 7. uri. Pred šolo so nas pričakali trije avtobusi, dva večja in en manjši. Vožnja v Maribor je kar hitro minila. Preden smo se zavedali, smo že bili pred našo prvo postajo. To je bilo letališče Edvarda Rusjana v Mariboru.
Na našo prvo destinacijo smo prispeli malo pred osmo uro. Tam nas je pričakal g. Anton, ki nam je najprej predstavil letališče in na kaj moramo biti pozorni, ko gremo na letalo oziroma, ko smo na letališču. Skupaj smo si ogledali nekaj slik, ki jih imajo razstavljenih pri vhodu letališča. Povedal je, da je poimenovano po prvem slovenskem pilotu Edvardu Rusjanu in je tudi drugo največje letališče v Sloveniji, takoj za največjim na Brniku. Opisal nam je tudi potek gradnje letališča in nas seznanil, da je tu pristalo največje letalo (Antonov An-225).To letalo je bilo dolgo 84 m in visoko 8,1m, a na žalost ne obstaja več, saj je bilo uničeno v vojni. Po ogledu slik je sledil varnostni pregled. Telefone in pasove smoo morali oddati v posebno škatlo, katera se je po tekočem traku spustila čez “rentgen”. Čez podobna vrata smo stopili tudi mi. Nekaterim učencem je pri varnostnem pregledu piskalo. Naprava izbere naključne potnike za pregled stvari. Po varnostnem pregledu smo se odpravili do prostora, kjer potniki prevzamejo svoje kovčke in potovalke. Razdelili smo se v dve skupini. Ena se je odpravila proti vojaškemu delu letališča, druga proti gasilskemu. S svojim razredom smo se najprej odpravili proti gasilskemu delu. Prijazen gasilec nam je razložil potek njegovega dela. V tem prostoru smo se zadržali kar nekaj časa, saj smo si lahko ogledali tudi dva gasilska avtomobila. Kasneje smo se z drugo skupino zamenjali. Ko smo se z avtobusom vozili do vojaške točke, smo na poti lahko opazovali vzlet letala. Bilo je zelo zanimivo, saj smo od blizu videli, kako letalo vzleti. Pred vhodom v garaže, nas je pričakal vojak. Ta nam je razložil kako se uporablja vojaški (reševalni) helikopter in nam tudi povedal, da v pilotski kabini nikoli ni samo en pilot, ampak vedno dva, pilot in kopilot. Zanimivo je, da lahko helikopter pride v petnajstih minutah od Maribora do Ljubljane in da ima goriva za kar 3 ure vožnje. Po ogledu vojaškega dela smo se z avtobusom odpeljali po vzletni stezi nazaj na letališče, kjer smo pojedli malico in nato odšli do centra mesta Maribor.
V Mariboru so nas pričakali štirje vodniki. Z vodičem smo se najprej odpravili do stare trte na Lentu, ki velja za eno najstarejših na svetu. Vodnik nam je povedal par zanimivih dejstev o tej trti. Ena izmed njih je tudi ta, da so jo par mesecev nazaj skoraj pojedli bobri, saj se je ob reki Dravi naselila družina bobrov. Ti so pojedli dva drevesa, ki sta stala pred to trto in zato so okoli trte nastavili ograjo in tudi mrežo. Zatem smo se odpravili tudi na krajši ogled mesta in njegovega jedra. Ko smo z vodičem in učiteljicama hodili po mestu, nas je preganjal dež. Zaradi tega smo se nekateri pogreli kar v trgovinah, nekateri drugi učenci pa so se malo sprehodili po mestu. Čas smo imeli tudi za malico, ki smo jo imeli s sabo. Odpravili smo se še se na tretjo točko našega izleta.
Zopet smo se razdelili v dve skupini in sicer avtobus številka ena je šel v Samooskrbni center Dole, drugi in tretji avtobus pa sta se odpravila v Center ponovne uporabe Slovenske Konjice. V slovenskih Konjicah nam je gospa Marinka Vovk predstavila potek dela v tem centru. Najprej smo si ogledali malo trgovinico, kjer je imala razstavljena oblačila, kozarce, posodo, krožnike….za tem smo odšli še v drug del, kjer je imela razstavljene igrače, rolerje, obleke, knjige idr. Gospa nas je prijazno pogostila s piškoti, čipsom, vodo in sokom. Zanimivi so bili kontejnerji, ki so bili spremenjeni moderne/sodobne sobe za bivanje oziroma v mini bivališča. Ogledali smo si tudi delavnico, kjer stare, že uporabljene stvari obdelajo za ponovno uporabo. Po končanem ogledu smo odšli na avtobus in se odpeljali na našo zadnjo postojanko izleta.
Prispeli smo v Mednarodni center za samooskrbo Dole v Laporjah.Tam nas je pričakala gospa Ana Vovk, ki nse nam je rijazno predstavila in razkazala svoje vrtove. Najprej smo se ustavili pri česnu v listih in na kratko nam je opisala to rastlino ter njeno moč. Povedala nam je tudi to, kako se različni tipi zemlje obdelujejo in pokazala tudi veliko zemljanko (hiša pod zemljo). Povedala nam je, da so nekatere rastline tudi zdravilne in da si lahko z njimi lajšamo oz. zdravimo nekatere bolezni. Naš naporen, deževen, mrzel enodnevni izlet se je končal, ko smo se z avtobusom varno pripeljali domov.
Lina Mikez in Ajda Pavič, 9.d
